Didaktična priporočila pri delu z dislektiki

V izogib navedenim težavam navajamo naslednje kriterije za oblikovanje besedila:

• Pisave Arial, Comic Sans, Verdana, Helvetica, Tahoma in Trebuchet so najustreznejše, saj je njihova oblika črk zaokrožena, razločna in čitljiva.
• Velikost črk naj bo med 12 pt in 18 pt, odvisno od preferenc posameznika z disleksijo.
• (Barvni) papir brez leska, po navadi krem ali bledo rumene barve, pri osebah z disleksijo zmanjšuje vizualne težave in izboljšuje percepcijo natisnjenega besedila.[1]
• Najtežje berljivi črnili sta rdeče in zeleno, zato se jima je treba izogibati.[2]
• V posamezni vrstici naj bo največ 70 znakov. V primeru predolgih ali prekratkih vrstic se oči preveč naprezajo.
• Razmik med vrsticami naj bo od 1.5 do 2, saj omogoča lažji prehod med vrsticami.
• Z izogibanjem zgoščeno napisanim besedilom, s presledki med odstavki in poravnavo na levem robu dosežemo lažje berljivo besedilo.[3]
• Namesto dolgih vrstic je priporočljiva uporaba dveh stolpcev ali pa zapis besedila v obliki krajših sklopov.[4]
• Povedi v besedilu naj bodo kratke in enostavne; za odrasle z disleksijo je priporočljivo največ 15–20 besed v povedi, za otroke manj. Poved naj se ne začne na koncu vrstice.[5]

[1] Košak Babuder, 2011, str. 116–117.
[2] Raduly-Zorgo idr., 2010, str. 65.
[3] Košak Babuder, 2011, str. 116–117.
[4] Raduly-Zorgo idr., 2010, str. 65.
[5] Košak Babuder, 2011, str. 116–117.

Če želimo besedilo razumeti, moramo poznati besede, ki jih preberemo (na osnovi črk in ustreznih glasov). Za dobro bralno razumevanje je torej potreben bogat besedni zaklad in nenazadnje tudi dobro poznavanje slovničnih struktur.[1]

V nadaljevanju je zapisanih nekaj didaktičnih priporočil za lažje branje in razumevanje besedil.

• En glas v nemščini lahko zapišemo na več načinov. Priporočljiva je priprava preglednice, npr.:

• Za izgovarjavo, pomnjenje in zapis besed je dobro, da pripravimo pogoste fraze, rime in pesmi ter realne predmete in slike.[2]
• Pripravimo učne kartice. Otrok naj sam naredi kartico; na njeno sprednjo stran zapiše težjo besedo, na hrbtno stran pa nariše podobo ali dogodek, ki ga spominja na dano besedo.[3]
• Poiščemo zvočne zgodbe, ki vsebujejo novo besedišče, in jih predvajamo.
• Uporabimo različne tehnike pomnjenja.
• Otroci naj besedilo najprej poslušajo, hkrati pa spremljajo v pisni obliki (kombinacija slušnega in vidnega zaznavanja besedila).
• Uporabljajo naj bralni kartonček v ustrezni barvi in obliki, ki jim olajša branje daljšega besedila.
• Besedila naj bodo opremljena s slikami.[4]
• Uporabljajo naj slovar (slikovni, spletni …), spoznavajo naj novo besedje in s tem širijo svoj besedni zaklad.
• Uporabljajmo zvočne posnetke knjig.
• Berejo naj tiho in na glas, priporočljivo je tudi branje v paru ali izmenično po odstavkih (sodelovalno branje).[5]

[1] Košak Babuder, 2011, str. 91.
[2] Košak Babuder in Kavkler 2013, str. 57.
[3] Prav tam, str. 58.
[4] Prav tam, str. 59.
[5] Košak Babuder in Kavkler 2013, str. 59.

• Pri učenju besedišča je pomembno, da se hkrati učimo besede iz iste besedne družine, obseg novih besed pa naj ne bo prevelik.
• Otroci naj pri učenju besedišča besedo najprej slišijo in vidijo, nato jo črkujejo, preberejo, izgovorijo in odigrajo (s telesnimi gibi), na koncu pa še zapišejo ter svoj zapis primerjajo z izhodiščnim zapisom.
• Pri učenju besedišča naj jim bo v pomoč grafična podoba besede (vizualizacija besed) ali pa naj iz posameznih črk narišejo slike, ki upodabljajo besedo (obrazi, smeško …).
• Uporabljajo naj barve (npr. pri tvorjenju besed iz iste besedne družine za označevanje predpone, korena ali pripone, v nemščini za označevanje spola samostalnika, za označevanje sestavljenih besed … ).[1]

[1] Košak Babuder in Kavkler 2013, str. 59.

• Nepravilne glagole je smiselno združevati po podobnosti (ista oblika, končnica oz. sprememba, ki nastane pri glagolu).
• Slovnična pravila razdelimo na korake (kot recept), napisana naj bodo z barvami, lahko pa so tudi opremljena s sliko ali simbolom.
• Ob razlagi in risanju pravil na kartončke razlagamo pravila v slovenščini.[1]

[1] Košak Babuder in Kavkler 2013, str. 60.

• Pri ustnem sporazumevanju v tujem jeziku spregledamo slovnične napake in se osredotočamo na vsebino povedanega.
• Zaradi težav s smiselnim razvrščanjem besed v stavku oz. stavkov v besedilu naj si otroci najprej izdelajo miselni vzorec s ključnimi besedami oz. oporne točke (po korakih), ki bodo razkrivale, o čem bodo govorili.
• Z razširjanjem osnovnih povedi naj utrjujejo besedišče, bogatijo svoj besedni zaklad in urijo pravilni vrstni red besed v povedi.[1]

[1] Košak Babuder in Kavkler 2013, str. 60.

Prvi znaki disleksije se pojavijo v šoli, in sicer pri zapisovanju snovi ter izdelovanju zapiskov, nadaljujejo pa se tudi v odrasli dobi, kar je lahko velika ovira pri nadaljnji izobraževalni in poklicni poti. V šoli se napake pojavljajo pri zapisovanju besed po nareku, saj dislektiki zamenjujejo črke za podobno zveneče glasove, npr. t – d, p – b, k – g, e – i; pri tem govorimo o slušnem tipu napak. Če zamenjujejo črke, ki so si v zapisu zelo podobne, npr. n – m, n – h, h – k, a – o, govorimo o vidnem tipu napak. Pisanje pri dislektikih je zelo počasno, ker se ustavljajo in razmišljajo, katero črko bi zapisali in kakšna je ta črka. Večina jih dobro pozna pravopisna pravila, a jih med pisanjem ne upošteva dovolj dosledno.

Pomembno je, da se učenci v razredu naučijo tudi izdelovanja dobrih zapiskov. Tehnike so različne in jim lahko zelo olajšajo učenje. Zapisovanje z ustreznimi tehnikami ne predstavlja velikega bremena in ne povzroča utrujenosti.

Tehnike so sledeče:

• Uporaba okrajšav – koristno jih je uporabljati pri tistih besedah, ki se večkrat pojavljajo; učenci s tem pridobijo čas.
• Jedrnatost – zapisovanje ključnih besed in ne celih povedi; zapiski se lahko dopolnijo ob učenju.
• Uporaba spominskih kartic – te so še posebej uporabne pri ponavljanju snovi pred preizkusi znanja. Na eni strani kartice je zapisan pojem ali tema, na drugi strani pa razlaga. Vse to učencu omogoča, da snov učinkovito ponovi. Spominske kartice se lahko izdelajo ob koncu določenega poglavja ali sproti po določenem nerazumljivem delu snovi.[1]

[1] Kavkler idr., 2010, str. 47–48.

• Jereb, A. (2011). Učno okolje kot dejavnik pomoči učencem z učnimi težavami. V: S. Pulec Lah, M. Velikonja (ur.), Učenci z učnimi težavami – izbrane teme (str. 67–79). Ljubjana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
• Kavkler, M., Magajna, L., Košak Babuder, M., Zemljak, B., Janželj, L., Andrejčič, M., . . . Ward, V. (2010). Disleksija – vodnik za samostojno učenje študentov in dijakov. (M. Košak Babuder, ur.) Ljubljana: Bravo Društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.
• Košak Babuder, M. (2011). Bralne prilagoditve ter izboljšave branja po vedenjsko-kognitivni metodi. V: M. Košak Babuder, M. Velikonja (ur.), Učenci z učnimi težavami – pomoč in podpora (str. 115–123). Ljubljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Ljubljani.
• Košak Babuder, M., Kavlaker, M. (2013). Disleksija: vodnik za starše. Ljubljana: Bravo – Društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.
• Lawrence, D. (2009). Understanding Dyslexia: A Guide for Teachers and Parents. New York: Open University Press. Pridobljeno 27. 8. 2017.  https://books.google.si/books?id=xUMSlTPbXicC&printsec=frontcover&hl=sl&source=gbs_ge_summary_r&cad=0#v=onepage&q&f=false
• Peček Čuk, M., Lesar, I. (2010). Učitelji o vedenjskih reakcijah in učnem uspehu učencev s posebnimi potrebami v redni osnovni šoli. V: A. Kobal (ur.), Izstopajoče vedenje in pedagoški odzivi (str. 165–208). Ljubljana: Pedagoška fakulteta v Ljubljani.
• Raduly-Zorgo, E., Smythe, I., Gyarmathy, E. (2010). Disleksija – vodnik za tutorje. (M. Košak Babuder, M. Kavkler, L. Magajna, ur.). Ljubljana: Bravo – Društvo za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami.